Piše se leto 1999, NATO bombardira Srbijo. Vlada poskuša zaslužiti nekaj denarja s priložnostnim delom. S Kosova mora po neznanih, od vojne opustošenih poteh v Beograd prepeljati tovornjak, poln neznanega tovora.

Svojevrsten film ceste, ki prekine dvajsetletni molk o enem najgrozovitejših zločinov srbske vojske na Kosovu ter prikaže moralno in družbeno breme vojne, ki ga je neka generacija tiho odložila na ramena svojih otrok.

iz prve roke
»Idejo za Tovor sem dobil leta 2009, ko sem prebral dva članka in takrat prvič slišal za množično grobišče le nekaj deset kilometrov od mojega doma. /…/ Bil sem šokiran, še bolj pa me je presenetilo, da mi nihče ni znal o tem povedati kaj več. Ne prijatelji ne starši ne profesorji. /…/ Med raziskovanjem sem neprestano razmišljal, zakaj mi je zgodba o tem vozniku tako zanimiva. Kaj pove o meni danes? Kaj mi pove o svetu, v katerem danes živim? Ko sem o tem zločinu posnel dokumentarec, sem spoznal, da je to tudi film o moji generaciji in o tem, kaj je ena generacija zapustila drugi. /…/ To je tudi film o vrednotah države, v kateri so se naši starši rodili, nastala pa je v trdem boju prejšnje generacije, generacije naših starih staršev, ki se je borila proti zlu nacizma in fašizma in je svojo državo zgradila na temeljih antifašizma. Spremljamo dan v življenju človeka, ki je v tej državi odrasel in zdaj spozna, da je izdal zapuščino svojega očeta. Njegov oče je bil veteran partizanske vojske, ki se je borila proti Nemcem, Italijanom in kolaborantom, on pa zdaj doume, da sodeluje v zločinu, ki je v svojem bistvu fašističen. To je tudi zgodba o razpadu države in njenih vrednot. /…/ Naslov seveda meri na tisto, kar se skriva v tovornjaku. Toda v tovornjaku ni le en sam zločin, lahko bi rekli, da so v njem vsi zločini iz devetdesetih let. Ali pa je to psihološki tovor nekega človeka. Zame je tovor molk /…/, strah pred tem, da bi povedali resnico in zaživeli v resničnosti, namesto da vsi pristajajo na življenje v laži. Zato namesto pravega življenja živimo nekakšno banalizacijo življenja, v kateri se le poskušamo vesti, kot da smo v resnici živi.«
– Ognjen Glavonić