Zgodba o Forrestu Tuckerju – od njegovega drznega pobega iz zapora San Quentin pri sedemdesetih letih do niza nezaslišanih ropov, ki so zmedli policijo in očarali javnost. V vrtincu dogodkov se znajdeta detektiv John Hunt, ki ga prevzame Forrestova predanost, in Jewel, ženska, ki ga ljubi vsemu navkljub.

Robert Redford si za svojo zadnjo vlogo nadene suknjič šarmantnega bančnega roparja Forresta Tuckerja. Starec in pištola je »bolj ali manj resnična zgodba« o človeku, odločenem živeti po lastnih pravilih … in se pri tem zabavati.

Zanimivosti
Članek v reviji The New Yorker, po katerem je bil film posnet: 
https://www.newyorker.com/magazine/2003/01/27/the-old-man-and-the-gun

Iz prve roke

»Se še spomnite, ko ste bili otroci in ste zaslišali besede Nekoč pred davnimi časi …? Je bilo sploh kaj lepšega? Mislim, da je zgodba izredno pomembna in da bi morala biti vedno na prvem mestu. In ta film ima preprosto neverjetno zgodbo, ki je poleg tega še resnična. Bizarna, ampak resnična. Ta človek je v resnici živel, zares je ropal banke, zares se je dobro imel, nikoli ni nikogar poškodoval, vedno je imel nasmeh na obrazu. Poslali so ga v zapor, on je zbežal, se spet znašel v zaporu, spet zbežal in tako naprej. Očitno je v tem užival. /…/ Nikoli ne reci nikoli, ampak mislim, da sem z igranjem končal. In zakaj ne bi odšel z nečim optimističnim in pozitivnim?«
– Robert Redford

»Imel sem tri cilje. Upreti sem se hotel svojim naravnim nagnjenjem in videti, kako daleč iz cone udobja se lahko podam; narediti sem hotel nekaj, kar bi ljudem privabilo nasmeh na obraz; in hotel sem napisati ljubezensko pismo enemu največjih junakov srebrnega platna. Upam, da sem spotoma povedal še dobro zgodbo. /…/ Želel sem, da bi bili ljubitelji filmov o policistih in roparjih zadovoljni, a hkrati sem se skušal izogniti predvidljivosti in rutinerstvu. Poleg tega sem hotel zaviti v drugačne, sveže smeri. Obožujem dobro kriminalko, ampak ugotovil sem, da nisem dober režiser, ko gre za to zvrst. Narediti znam zares dobro pravljico, kriminalke pa ne. Takoj ko sem si Starca in pištolo predstavljal kot pravljico, sem začel stvari videti bolj jasno. /…/ Pogledal sem seveda veliko kriminalk, vse od Vročine (Heat) preko Asfaltne džungle (The Asphalt Jungle) do Prijateljev Eddieja Coyla (The Friends of Eddie Coyle). Vse te klasike sem si skušal vtisniti v podzavest, preden smo se lotili Starca in pištole. Ampak naši resnični vzorniki, tisti, o katerih smo se med pripravami največ pogovarjali, so bili manj očitni, vsaj v smislu tega, kako si zamišljamo film o bančnem ropu. Tako je bil naša referenca na primer Samuraj (Le Samouraï) Jean-Pierra Melvilla. In Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox) Wesa Andersona; pogosto sem rekel, da mora film spominjati na Čudovitega lisjaka, le da bo igran namesto animiran. Nenavadno, ampak govorili smo tudi o RoboCopu. Poleg tega smo si večkrat ogledali trailer za Zlata osemdeseta (Golden Eighties) Chantal Akerman /…/. Pa tudi o Tatijevem Playtimu smo se pogovarjali …«
– David Lowery