Na začetku filma lastnik kavarne v Torontu pove: najhujša stvar, ki lahko doleti tvojo sosesko, je odprtje trgovine z vintage oblačili. Kmalu bodo sledili trendovske restavracije in bari – in ne bo trajalo dolgo, ko bodo ulice preplavili turisti. Vsako drugo stanovanje bo na Airbnbju, in še preden se boš zavedel, bo tvoja soseska podlegla gentrifikaciji. Saskia Sassen pa nemudoma doda: ko bi šlo le za gentrifikacijo …

Stanovanje je za večino izmed nas prostor, ki ga skušamo spremeniti v dom. Investicijske družbe pa v nepremičnini vidijo priložnost za dober – in hiter – zaslužek. Strokovnjaki to imenujejo »financializacija« stanovanjskega trga. A med stanovanjem kot tržnim blagom in zlatom kot tržnim blagom je velika razlika. »Zlato ni človekova pravica, medtem ko stanovanje je,« pravi Leilani Farha, poročevalka Združenih narodov za pravico do ustreznega bivališča.
Investitorjev ne zanimajo ljudje, ki prebivajo v njihovih močno precenjenih stanovanjih, še manj pa se zmenijo za vplive svojih investicij na urbano okolje. Njihova glavna (ali pa edina) skrb je tržna vrednost nepremičnine. Ti anonimni lastniki stanovanj, ki najpogosteje ostajajo prazna, naglo spreminjajo naša mesta v kraje, kjer ni mogoče živeti.

Pronicljiv uvid v mehanizem globalne stanovanjske krize odgovarja na vprašanje, zakaj si kar naenkrat ne moremo več privoščiti življenja v lastnem mestu, kdo našim skupnostim krade dušo in kaj lahko storimo, da si mesto priborimo nazaj.