Prebivalci odročnih vasic ob orjaškem jezeru Kenozero na ruskem severu živijo tako, kot so stoletja živeli njihovi predniki: v majhnih skupnostih, kjer se vsi poznajo in proizvajajo le tisto, kar za življenje neizbežno potrebujejo. Njihova edina vez z zunanjim svetom je podeželski poštar Aleksej Trjapicin, ki z malim motornim čolnom premošča prepad med industrijskim, urbanim svetom in svetom magične folklore, naravne idile, a tudi osame in brezdelja. Ko mu nekdo ukrade motor čolna in se ženska, ki jo na skrivnem ljubi, odseli v mesto, se tudi poštar, željan pustolovščine, poda na pot samospoznanja.
Skozi oči resničnega podeželskega poštarja se odvije zgodba o pozabljeni skupnosti in izginjajočem načinu življenja v ruralnih zakotjih ruskega severa. Presunljiva, umirjena in nežno humorna mešanica dokumentarca in fikcije je veteranskemu režiserju Andreju Končalovskemu prinesla beneškega leva za najboljšo režijo.

Iz prve roke
»Zadnja leta se mi zdi, da skuša sodobni film gledalcu prihraniti še tako neznaten napor, ki ga zahteva kontemplacija. Že nekaj let me muči občutek negotovosti, ali zares razumem, kaj je bistvo filma. Pričujoči film predstavlja moj poskus, da bi odkril nove možnosti, ki jih nudijo gibljive slike, pospremljene z zvokom. Poskus, da bi videl svet, ki nas obdaja, skozi oči 'novorojenčka'. Poskus opazovati življenje brez vsakršne naglice. Kontemplacija je stanje, v katerem se človek dodobra zaveda svoje enosti z vesoljem. Morda je ta film moj poskus, da bi izostril svoj sluh in poskusil prisluhniti tihemu šepetu tega vesolja. /…/ Pograbil sem kamero in se odpravil na sever, proč od Moskve, da bi opazoval ljudi in jih bolje spoznal. V oči nam je padel neki mož, pa smo pristopili k njemu in se predstavili. Naš protagonist živi v pokrajini Arhangelsk in dela kot vaški poštar. In kot poštar predstavlja edino vez vaščanov z zunanjim svetom. Temu prinese penzijo, onemu hlebec kruha, tretjemu pismo ali novo žarnico. Pobližje sem si želel ogledati njegovo življenje in življenja ljudi, s katerimi prihaja v stik. Filmu pravim umirjena študija življenja, biografija, poskus, da bi razumeli svet. Resnici na ljubo je zgodba precej enostavna, a kot pravijo, dolgočasnih zgodb ni, so samo dolgočasni pripovedovalci.«
- Andrej Končalovski, režiser in soscenarist