Claire po smrti najboljše prijateljice Laure pade v globoko depresijo. Ko nekega dne z obiskom preseneti Laurinega moža, odkrije Davidovo šokantno skrivnost, ki bo povsem spremenila njuni življenji.

François Ozon se po nizu nedavnih uspešnic (V hiši, Mlada in lepa) v svobodni priredbi kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell ponovno loteva človekovih skrivnih strasti in transgresij ter vprašanj identitete, drugačnosti in predsodkov.

iz prve roke
»Film je svobodna priredba kratke zgodbe Ruth Rendell, ki po tonu spominja na televizijsko serijo Alfred Hitchcock predstavlja. Govori o ženski, ki spozna, da se mož njene prijateljice na skrivnem preoblači v žensko. Moški postane njena prijateljica, ko pa ji izpove ljubezen in se hoče z njo ljubiti, ga ženska umori. /…/ zgodba se mi je vtisnila v spomin in me preganjala vrsto let. Spoznal sem, da se v večini filmov o transvestizmu, ki so mi všeč, liki ne preoblačijo iz osebnega vzgiba, pač pa zaradi zunanje prisile: v filmu Nekateri so za vroče se glasbenika preoblečeta v ženski, da bi ubežala mafiji; brezposelni igralec se prelevi v igralko, da bi dobil vlogo v Tootsie; obubožana pevka postane igralec v filmu Victor Victoria. Zunanje okoliščine so gledalcem omogočile, da so se poistovetili z liki in uživali v transvestizmu brez občutkov krivde in nelagodja. Billy Wilder je bil zame odločilna referenca. S to razliko, da ima v moji zgodbi protagonist globoko željo po preoblačenju, še preden to tudi stori. /…/

Transvestizem ni predmet tega filma, pač pa način, kako spregovoriti o drugačnosti in predsodkih. Ti so postali bolj ponotranjeni kot pri [Douglasu] Sirku, saj so se časi in družba spremenili: čeprav pripadata katoliškemu meščanskemu miljeju, sta Davidova tast in tašča precej strpna – dokler je vse varno skrito! Film preiskuje fantazije, ki jih gledalec deli ali pa ne. Kakorkoli že, bistveno je, da vidimo, kako vsak lik sprejme drugačnost drugega in odkrije lastno identiteto, onkraj spola, onkraj moškosti in ženskosti … Na koncu izvornega scenarija je Claire v offu ironično citirala sloviti izrek Simone de Beauvoir: 'Ženska se ne rodiš, ženska postaneš.' Poleg tega sem želel resnično privzeti formo melodrame, privesti ljubezensko zgodbo karseda daleč, ne da bi pri tem izgubil čustveni suspenz zgodbe Ruth Rendell; skrivni telefonski klici, tajna snidenja, srečanje v garaži itd. Toda tu se napetost ne poraja iz zunanjega sveta, pač pa iz medsebojne dinamike likov. Kdaj bosta spoznala, da se privlačita, in nehala zanikati svoja čustva? Claire in David-Virginia nočeta videti, da sta zaljubljena, ker podlegata družbenim in družinskim pritiskom, toda na koncu je želja vendarle močnejša.«
- François Ozon, režiser in scenarist