V vrvežu Coney Islanda petdesetih let se prepletejo usode štirih ljudi: Ginny, melanholične in muhaste natakarice, nekdanje igralke; Humptyja, njenega neotesanega moža; Mickeyja, čednega mladega reševalca iz vode, ki sanja o pisateljski karieri; in Caroline, Humptyjeve odtujene hčerke, ki se v očetovem stanovanju skriva pred gangsterji.

Najnovejša stvaritev Woodyja Allena je zgodba o ljubezni, prevari ter vlogah, ki jih igramo v vrtiljaku življenja. Film, postavljen pred slikovito kuliso Coney Islanda petdesetih let, odlikujeta čudovita fotografija Vittoria Storara in odlična igra Kate Winslet. Zaključni film Newyorškega filmskega festivala.

Iz prve roke
»Naj gre za grško dramo, Stendhala, Tolstoja ali Dickensa – ljubezenska razmerja so večna tema, saj toliko ljudem povzročajo toliko trpljenja in konfliktov ter sprožajo toliko kompleksnih, globokih, intenzivnih, begajočih in dramatičnih občutkov ter situacij. Poleg tega so me vedno zanimale težave, s katerimi se soočajo ženske. /…/ Že od nekdaj so bile glede svojih čustev bolj odprte kot moški. Večinoma snemam komedije, a kadarkoli sem se lotil dramske zgodbe, je šlo za ženske v kritičnih situacijah. /…/ Verjetno drži, da lahko iz vsake vožnje v lunaparku izpelješ nekakšno metaforo o življenju. Bodisi se neizprosno vrtiš na kolesu okoli in okoli, tako kot se brez smisla vrti življenje; ali pa se voziš na vrtiljaku in poskušaš ujeti tisti medeninasti obroč, ki ga nikoli ne boš mogel zares obdržati; ali pa si na vlakcu smrti. Saj razumete. S kolesa je razgled čudovit, a resnici ne greš nikamor. V njem je nekaj romantičnega, nekaj lepega, a konec koncev tudi nekaj nesmiselnega.«
– Woody Allen