LJUBEZEN se godi onkraj DOBREGA in ZLEGA. LJUBEZEN je genetska potreba. LJUBEZEN je drugačno stanje zavesti. LJUBEZEN je težka droga. LJUBEZEN je duševna motnja. LJUBEZEN je igra moči. LJUBEZEN je preseči samega sebe. LJUBEZEN je slepeča svetloba. LJUBEZEN so seme, sluz in solze. LJUBEZEN je vzburljiva seksualna melodrama o fantu, dekletu … in DRUGEM DEKLETU.

Zgodba
Prvi januar, zgodnje jutro. Murphyja ob spečem telesu njegove mlade žene in dveletnega otroka prebudi telefonski zvonec. Z odzivnika zasliši zaskrbljeni glas Electrine matere. Zanima jo, ali se mu je morda oglasila. Že nekaj mesecev jo pogrešajo in boji se, da se ji ni kaj pripetilo. V teku dolgega deževnega dne, ki ga Murphy preživi v samoti svojega stanovanja, se spominja svoje največje ljubezni, dve leti trajajočega razmerja z Electro, in goreče strasti, ki je prekipevala od obljub, igric, napak in ekscesov …

Prvak novega francoskega ekstremizma se v polnočni kontroverzi, ki je burila duhove letošnjega Cannesa, loteva prekletstva, ki visi nad filmskim prikazom eksplicitne spolnosti. Ljubezen upodablja čustva ljubezni skozi čutnost spolnosti, tako kot jo doživljamo: v 3D.

Zanimivosti
Ko je komisija novemu filmu Gasparja Noéja v Franciji dodelila certifikat 16, ki dovoljuje ogled filma le osebam nad šestnajstim letom starosti, je posredovala francoska kulturna ministrica Fleur Pellerin in zaradi eksplicitnosti prikaza spolnosti v filmu komisijo prosila za ponovno presojo. Nepričakovan poseg ministrice je koproducent filma Wild Bunch označil za »skrajno konservativnost«. Združenje francoskih filmskih ustvarjalcev (ARP) je v kritiki Pellegrinove prav tako podprlo Noéja. V izjavi za javnost so zapisali: »S konservativizmom in puritanizmom ne bomo ničesar pridobili. 'Moraliziranje', ta najtesnejši prijatelj cenzure, je nevarna igra. Filmski ustvarjalci združenja ARP smo prepričani, da bo poezija režiserja Gasparja Noéja, pa naj bo še tako seksualna, vselej predstavljala dragocenejši vir vzgoje in izobrazbe kot pornografska razuzdanost, ki je nenehno na voljo na internetu.« Režiser sam je ob premieri v Cannesu izrazil upanje na še ohlapnejši certifikat: »Čim rečete pornografski, se ljudje ustrašijo, toda film govori o zaljubljenosti iz perspektive spolnosti. Ko prikazuješ seks, se je težko izogniti posnetkom genitalij. Če bi bil sam v komisiji, bi postavil omejitev na 16 ali morda 12 let.« V Franciji je ostalo pri izvorni odločitvi komisije in certifikatu 16.

Iz prve roke
»Dolga leta sem sanjal o tem, da bi posnel film, ki bi v polnosti poustvaril strast mladih zaljubljencev, v vsem njenem fizičnem in čustvenem ekscesu. Neke vrste amour fou, kvintesenco tega, kar smo s prijatelji v življenju resnično izkusili. Sodobno melodramo, ki bi vključevala številne ljubezenske prizore in presegla nesmiselno neskladje, ki narekuje, da normalen film ne sme vsebovati očitno erotičnih prizorov, pa čeprav se vsi ljudje radi ljubimo. Rad bi posnel tisto, kar si je film bodisi iz komercialnih ali pravnih razlogov redko dovolil: organsko dimenzijo zaljubljenosti. Čeprav se v večini primerov prav tu nahaja esenca privlačnosti zaljubljenega para. Moj izhodiščni namen je bil prikazati intenzivno strast na naraven način – živalsko, igrivo, radostno, bolečo. Za razliko od vseh mojih filmov tu ne gre za čisto nič drugega kot sentimentalno nasilje in ljubečo ekstazo.

/…/

Kljub skromnemu proračunu smo po zaslugi najnovejših kamer ta barviti film v cinemaskopu posneli v 3D tehniki. Upam, da bo ta odločitev omogočila gledalcu bolj zatopljeno izkušnjo. Ker me že dolgo fascinirajo tridimenzionalne podobe, sem v teku let posnel neskončno množico 3D fotografij, analognih in digitalnih. Na kocki je še več in izkušnja je še bolj pretresljiva, ko človek snema ljubljeno osebo, ki umira. Ko se kasneje vračaš k tem podobam, imaš občutek, kot da si znotraj majhne škatle ohranil skoraj živ fragment te osebe. Tridimenzionalna slika ti daje veliko močneje kot ploska podoba vtis, čeravno je ta otročji in nelogičen, da si v njej ujel trenutek preteklosti. Ker film pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni, se mi je zdelo, da lahko 3D pomaga gledalcu, da se lažje poistoveti z glavnim likom in njegovo nostalgično otožnostjo.

/…/

Od vseh mojih filmov je ta najbližji tistemu, kar sem uspel doslej spoznati o življenju, in tudi najbolj melanholičen. Zelo ljubo mi je, da lahko delim ta kratki predor radosti in ekstaz, naključij in napak.«
- Gaspar Noé, režiser in scenarist

Portret avtorja
Gaspar Noé (1963, Buenos Aires), v Argentini rojeni francoski auteur, kot režiser in scenarist podpiše večkrat nagrajene celovečerne filme Meso (Carne, 1991), Sam proti vsem (Seul contre tous, 1998), Nepovratno (Irréversible, 2002) in V praznino (Enter the Void, 2009). Zadnja sta bila premierno prikazana v tekmovalnem programu festivala v Cannesu in predvajana v redni distribuciji v slovenskih kinematografih. Pri nekaterih svojih filmih Noé sodeluje tudi kot montažer, snemalec in producent. Številni kritiki njegova dela opišejo kot eksperimente, v katerih avtor preizkuša zmožnost in trpežnost publike v soočenju s temno platjo človeške narave. Filmi Gasparja Noéja, predstavnika novega francoskega ekstremizma, upodabljajo nasilje in perverzijo na način, ki prevprašuje in preizkuša meje družbeno sprejemljivega.