Japonski budistični menih Kukai se odpravi na pot na Kitajsko, da spozna njihovo kulturo. Tam se spoprijatelji s pesnikom Bai Letinom, ki piše cesarjevo kroniko. Nenadoma se v mestu zvrstijo nenavadni dogodki, med drugim tudi smrt konkubine Yang, kar povezujejo z demonsko mačko, ki terorizira mesto. Menih in pesnik se združita, da bi raziskala smrt konkubine in sledita demonski mački, kar ju pripelje do presenetljive resnice.
Legenda o konkubini je bogata zgodba o ljubezni, maščevanju in žrtvovanju. Kitajsko-japonska koprodukcija je stala kar 200 milijonov dolarjev; mesto, ki so ga v ta namen gradili kar pet let, pa bo spremenjeno v tematski zabaviščni park. "Legenda o konkubini” ali "Legenda o demonski mački”, kot je film preveden v številnih deželah, je fantazijski spektakel, posnet po romanu "Samana Kukai” japonskega pisatelja Baku Yumemakure, v režiji renomiranega kitajskega režiserja Kaige Chena, dobitnika zlate palme na filmskem festivalu v Cannesu leta 1993 za film Zbogom moja konkubina.

Skozi zgodbo nas vodita japonski budistični menih Kûkai, ki je bil poslan na Kitajsko v času vladavine dinastije Tang, da spozna njihovo kulturo in civilizacijo, in pesnik Bai Letian, ki se osredotoči na raziskovanje okoliščin skrivnostne smrti cesarjeve priležnice Yang, ki je ena najbolj znanih žensk v vsej kitajski zgodovini. Čeprav je bila le konkubina, je bila Yangova zelo blizu cesarju, zelo spoštovana in občudovana v družbi, kot bi bila cesarica, čeprav to ni bila. Starša sta ji umrla, ko je bila zelo mlada in jo je vzgojil stric. Yangova je bila sprva namenjena cesarjevem sinu, toda ko jo je cesar zagledal, se je odločil, da jo bo obdržal zase, ker je bila zelo lepa. Ta nenavadna cesarjeva odločitev ni izzvala posebne reakcije v družbi, saj so v času dinastije Tang ljudje bili zelo odprti, liberalni in strpni.

V tistem času je v mestu Chiang Mai živelo kar 30.000 tujcev, ki pa so bili enakopravni domačinom. Vsak prebivalec je lahko položil izpit in postal visoki uradnik ali celo minister, zadoščalo je že to, da je govoril kitajsko. Domačini in tujci so bili enakopravni, kar je še danes nepredstavljivo v večjem delu sveta. Številni zgodovinarji menijo, da konkubina Yang ni bila Kitajka, zagotovo pa je bila izjemno lepa ženska, nadarjena za umetnost, ples in glasbo. Cesar je bil nadarjen za glasbo in je tudi sam napisal številna glasbena dela, ki so bila podlaga za ples njegove priležnice Yangove.

Žal se njuna ljubezenska zgodba ni končala srečno. V državi je naraščala napetost zaradi vedno številnejših in močnejših napadov upornikov, zato se je cesar odločil, da pobegne z Yangovo. Zaradi vedno večjih notranjih težav v državi, so se cesarjevi najtesnejši privrženci uprli. Za vse težave so krivili lepo Yang in zahtevali od cesarja, da ubije konkubino in mu zagrozili, da ga bodo v nasprotnem primeru zapustili. Uradne informacije o njeni usodi niso znane, razen, da je umrla. Po tem dogodku je cesar povrnil svojo moč in zaupanje privržencev, vendar se, kot poročajo zgodovinarji, čustveno nikoli ni pobral in vse življenje obžaloval svoje dejanje.