Spomladi leta 1945 – ko se je vojna na Tihem oceanu bližala svojim poslednjim, a najsmrtonosnejšim dnevom in so ameriške sile v Okinavi naletele na morda najbolj zagrizen odpor Japoncev – se je en vojak izkazal za neverjetnega junaka. Desmond T. Doss, ki je zaradi ugovora vesti odklanjal uporabo orožja in je zaprisegel, da nikoli ne bo ubil nikogar, je služil kot neoborožen bolničar… in je sam samcat – ne da bi izstrelil en sam naboj – rešil življenja na ducate svojih soborcev, ki so se opotekli pod streli sovražnika.

Neomajni pripadnik krščanske adventistične cerkve se je v domači Virginii zglasil za služenje v ameriški vojski. Ni ga zanimalo vojskovanje, temveč je želel služiti kot bolničar brez orožja. Vojska takšnega primera ni poznala, a Doss je vztrajal. Mršavi vegetarijanec, ki je odklanjal vadbo ob nedeljah, kaj šele, da bi nosil orožje, je bil sprva tarča posmeha in žaljivk rojakov, ki so, prepričani, da bi ga bilo imeti v bojnem jarku preveč tvegano, ubrali vsa sredstva in taktike, da bi ga izgnali iz vojske. A Doss je še vedno vztrajal… vse do Okinave, kjer je bila njegovemu odredu zaukazana domala neizvedljiva naloga: osvojiti obsežno škarpo Maeda, imenovano tudi greben Hacksaw (»žaga«). Vrh te strme in zlovešče pečine je bil namreč posejan z ostrostrelskimi gnezdi, minami in japonskimi vojaki, ki so zaprisegli borbo do bridkega konca.

Prav tu je Doss dokazal, da ni zgolj načelen mož, ampak tudi izjemno pogumen. Kljub strelski plohi ni iskal zaklona. Ko je njegov odred dobil ukaz za umik, je ostal sam in večkrat stekel naravnost v strelno črto, oborožen zgolj z lastnimi prepričanji, in na varno zvlekel okoli 75 hudo ranjenih mož, ki bi sicer pomrli.

Predsednik Truman je Dossu oktobra 1945 podelil častno odličje z obrazložitvijo, da je šlo za »neizmerno junaštvo in neomajno odločenost v skrajno nevarnih razmerah.« Že takrat se je začela pot Dossove zgodbe na velike zaslone: vsem, ki so slišali za njegov dosežek in razumeli, za kako nenavaden podvig gre (odtlej sta častno odličje prejela le še dva z ugovorom vesti), je bilo jasno, da gre za močno in provokativno zgodbo. Vendar pa je trajalo pol stoletja, da je ekranizacija postala resničnost – deloma tudi zato, ker je Doss želel živeti mirno, tiho in skromno, brez razvpitosti, ki bi jo prinesel film.

Zdaj je, zahvaljujoč scenariju Pulitzerjevega nagrajenca, dramaturga Roberta Schenkkana in avstralskega scenarista Andrewa Knighta ter zavidanja vrednega moštva pod vodstvom z oskarjem nagrajenega režiserja Mela Gibsona, Dossova neizpovedana zgodba naposled zaživela, kot lahko zaživi le s sredstvi sodobnega filmskega jezika. »Desmond Doss je bil en in edinstven,« je v svoji izjavi zapisal Gibson. »Malo je ljudi – če sploh so – ki bi zmogli ponoviti njegova dejanja. Ponižnost, ki jo je ohranjal med opisovanjem svojih junaštev, so dokaz, iz kakšnega testa je bil. Dolga leta so ga prosili, naj dovoli filmsko upodobitev njegove zgodbe, a je to vedno vnovič odklanjal, češ da so bili 'pravi junaki' tisti na bojišču. Mislim, da je čas, da v filmski pokrajini, ki jo preplavljajo izmišljeni 'nadnaravni junaki', počastimo resničnega heroja.«