Ekstravagantna odrska umetnica, androgena glam-pop diva, divja hedonistka, nepredvidljiva medijska osebnost – Grace Jones je vse to. Tokrat pa jo spoznamo tudi kot ljubimko, hčerko, mamo, babico in poslovno žensko. Pridružimo se ji na družinskem obisku na Jamajki, v studiu z dolgoletnima sodelavcema Slyjem in Robbiejem ter v zakulisju koncertov po vsem svetu. Ves čas pa se vračamo na oder, kjer smo priča edinstvenim nastopom s hiti, kot so Slave to the Rhythm, Pull Up to the Bumper in Love is the Drug, pa tudi novejšimi avtobiografskimi komadi, kakršna sta Williams’ Blood in Hurricane. Režiserka nam namesto tradicionalne glasbene biografije ponudi portret, ki je prav tako eleganten, samosvoj in nekonvencionalen kot njegova protagonistka.

Po filmskih izletih s Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, Perverznežev vodnik po ideologiji) nas Sophie Fiennes odpelje na ekscentrično popotovanje s še eno popkulturno ikono. Film ceste, ki ga je snemala več let, preplete pevkine edinstvene odrske stvaritve z intimnimi posnetki z rodne Jamajke ter nam pokaže Grace Jones, kakršne še nismo videli.

Zanimivosti
Beseda »bloodlight« v jamajškem patoisu pomeni rdečo luč, ki se prižge med snemanjem v studiu, »bami« pa je vrsta kruha.

Iz prve roke
»Z Grace sva se prvič srečali na projekciji filma, ki sem ga posnela o cerkvi njenega starejšega brata Noela v Los Angelesu (Hoover Street Revival, 2001). Rekla mi je: ‘Ti razumeš, od kod prihajam.’ Po koncu predstave je vstala, ploskala in rekla: ‘Všeč mi je vonj tvojega filma.’ /…/ Ko snemaš observacijski dokumentarec, si na milost in nemilost prepuščen življenju, kot se odvija. Vse, kar imaš pod nadzorom, je tvoj ustvarjalni instinkt. Moj kovček je bil pripravljen, in ko me je Grace poklicala, sem preprosto šla: v Moskvo, v studio, v New York … Hotela je aktivno raziskati svoj odnos do Jamajke, in ker so imeli tam ravno družinsko srečanje, me je vzela s seboj. Slučajno sem bila v Parizu, ko je imela fotografsko seanso z Jean-Paulom Goudom in se je rodila njena vnukinja. Gradivo sem nabirala pet let /…/. Grace samo sebe vidi kot pripovedovalko zgodb, zato sem v tem smislu uporabila tudi njene nastope. Pri oblikovanju zgodbe so me vodile pesmi. /…/ Nekoč mi je rekla: ‘Glasba pove o meni več, kot lahko jaz povem o glasbi.’ Upam, da mi je to misel uspelo prenesti v film. /…/ Z direktorjem fotografije Remkom Schnorrjem sva snemala na super 16-milimetrski trak. V glavi sem imela preprostost tistih izjemnih sekvenc v Gildi, v katerih se kamera subtilno poigrava z nastopom Rite Hayworth, tako da lahko gledalec bere in spremlja gibanje telesa. Film je zelo senzualen medij. Upam, da si bodo ljudje Grace Jones ogledali v kinu, saj lahko zvok in sliko v popolnosti doživiš le tam.«