Ni pomembno, katero vlogo igramo, v sodni dvorani smo vsi samo ljudje … Michel Racine je strah vzbujajoči predsednik porotnega sodišča, nepopustljiv tako do drugih kot do sebe. Kličejo ga "sodnik dvomestnih številk", saj nikoli ne izreče kazni, ki bi bila krajša od desetih let. Vse pa se obrne na glavo, ko na nekem sojenju zaradi umora med porotniki opazi Ditte. Pred šestimi leti, ko jo je prvič srečal, se je skrivaj zaljubil vanjo. In morda je prav ona edina ženska, ki jo je kdaj ljubil.

Fabrice Luchini se iz odljudnega sodnika prelevi v sanjavega zaljubljenca, ko med porotniki zagleda svojo platonsko ljubezen (Sidse Babett Knudsen iz serije Oblast/Borgen). Mešanica sodne drame in nežne ljubezenske zgodbe je z Beneškega filmskega festivala odnesla nagradi za najboljši scenarij in najboljšega igralca.

Iz prve roke
»Petindvajset let po filmu La discrète sva si s producentom Matthieujem Tarotom spet zaželela sodelovanja s Fabriceom Luchinijem. Manjkala sta le še lik in zgodba. Med pogovori sva si Fabricea začela zamišljati kot predsednika porotnega sodišča. Zdelo se mi je, da mu bosta rdeča halja in ovratnik iz hermelina zelo lepo pristajala. Ker o sodiščih nisem vedel nič, sem se začel udeleževati nekega porotnega sojenja. Ugotovil sem, da je sodna dvorana podobna gledališču – z občinstvom, igralci, dramaturgijo in kulisami vred. Tam vlada vnaprej določen red, ki kar kliče po tem, da bi bil porušen. Predvsem pa gre za svet besed, ki temelji zlasti na oralni naravi debat: kraj, kjer so nekateri mojstri jezika, drugi pa včasih niti ne razumejo postavljenih vprašanj. Na sojenju s poroto najdemo vse: človeške stiske, vznesene govore, dolga obdobja dolgčasa, trenutke intimnosti, spopade dveh nasprotnih taborov, lažnivce, protislovne resnice ter veliko vprašanj, ki ostanejo neodgovorjena. Ko je sojenje končano, resnica včasih zmaga. A ne vedno. Večinoma … kdo ve. /…/ Filme snemam zato, da bi v objektiv ujel svojo deželo, njeno raznolikost, njene jezike in kulture. Prav zato sem se tudi odločil snemati na sodišču. Sojenje s poroto je eden redkih primerov v naši družbi, kjer vsakdo sliši vse, kar je izrečeno, kjer vse kulture sobivajo, kjer se od blizu srečajo vsi družbeni razredi.«

- Christian Vincent

»Prepričal me je scenarij. Zelo sem občutljiv na pisanje, na zgradbo, na besede. Scenarij je bil odlično napisan in glavna premisa se mi je zdela zanimiva. Film, ki se dogaja na sodišču, lahko namreč hitro postane dolgočasen. A Christian Vincent je poskrbel za to, da je človeški vidik prevladal nad tragičnimi elementi. Film je komičen in hkrati vznemirljiv pogled na človeško naravo. Porotniki so utelešenje participativne demokracije in lahko bi bili kdorkoli izmed nas. Potem pa so tu še obtoženci, in zanimivo je, da se lahko tudi v njih prepoznamo. Seveda ni še nihče od nas zaprl otroka v omaro, a nekega dne bi lahko v besu to storili tudi mi. Tu ne gre za odpuščanje ali oproščanje, ampak za to, da se ne bi se smeli počutiti preveč drugačne od kriminalcev, saj vsi sodimo v človeško vrsto, ta pa je sposobna najhujšega. /…/ Všeč so mi liki, ki ne vzbujajo takojšnjega sočutja. Živimo v obdobju globalnega sočutja. Vsi naj bi bili čudoviti, simpatični … Sicer pa je lik, ki ga igram, dober predsednik porotnega sodišča. Neprijeten, ampak svoje delo dobro opravlja. Je utelešenje avtoritete, a nikoli ne skuša vplivati na porotnike. In potem je tu seveda ljubezenska zgodba, neobičajna ljubezenska zgodba!«
- Fabrice Luchini