Mož in žena se odpravita na jadranje. S seboj vzameta psa, doma pa pustita svoja najstniška otroka, ki se lahko končno prepustita svobodi brez starševskega nadzora. Potem pa jadrnica potone in s seboj potegne na dno vso družino. Pes, ujet na samotnem otoku, je njihovo edino upanje.

Eksistencialna pustolovščina, v kateri Olmo Omerzu duhovito in lucidno analizira mehaniko družinskih odnosov in vlogo družine v družbi. Film na Češkem živečega slovenskega režiserja je po svetovni premieri na festivalu v San Sebastiánu prejel tri prestižne mednarodne nagrade.

Iz prve roke
»Prvi impulz, ki je na neki način začel zgodbo, je bil kratek članek v časopisu o izgubljenem psu, ki so ga rešili z nekega samotnega otoka. Ta novica je sprožila osnovni motiv pripovedi – odsotnost. Družinski film namreč govori o družini, v kateri je vsaj eden od članov vedno odsoten. Zdelo se mi je zanimivo, da je tisto, kar je odsotno, v resnici vedno pomembnejše od tistega, kar nas obdaja, saj zelo pogosto razmišljamo in smo obsedeni prav s tistim, kar nam je nedosegljivo. In na tem izhodišču sva z Nebojšo Pop-Tasićem napisala scenarij. /…/ V Družinskem filmu se poigravam z idejo odtujenosti znotraj družinske celice, raziskujem tudi načine za 'ponovno sestavitev' družine. Zanima me, kaj se zgodi, ko odstranimo lika kralja in kraljice iz 'družinske igre šah': kateri družinski člani postanejo glavni akterji? Kako se porazdelijo vloge? Kako se odgovornost prenese na druge družinske člane? Da bi odkril vlogo, ki jo ima družina v današnji družbi, in kakšne vrednote predstavlja, dekonstruiram in rekonstruiram družino v različne možne funkcionalne enote. /…/ Pri filmu imam rad eksperimentiranje s klasično dramsko strukturo in zanimalo me je, kaj bi se zgodilo, če bi v najbolj dramatičnem trenutku, na vrhuncu, ko gledalca najbolj zanima, kako se bodo stvari razpletle, naredil rez in dogajanje prestavil na eksotičen otok, kjer se pes /…/ vsaj dvajset minut filma sam bori za življenje. /…/ Elipsa me je od nekdaj fascinirala: kadar gledam filme, imam vedno rad občutek, da se je zgodil časovni skok in da so zdaj stvari malo drugačne. Ko sem razbil klasično dramsko strukturo, sem trenutke presenečenja skušal razbiti z elipsami, ki film spreminjajo tudi žanrsko. Na začetku ima gledalec občutek, da gleda film tipa Sam doma, ampak to se pred koncem še vsaj trikrat spremeni v druge vrste film. Na ta način skušam ustvarjati rahlo nelagodje – gledalec se namreč vedno rad udomači in si že na začetku zakodira, kakšen tip filma gleda. In ko se že odločiš, da veš, kakšen tip filma gledaš, te Družinski film, upam, preseneti.«
- Olmo Omerzu